TRIGLAVANI V MEDIJIH: VESNA AŽMAN

Vesna v dresu Hamiltona
Vesna v profesionalnem moštvu
Štiri olimpijke v istem napadu

14.12.2015

Tokrat smo si sposodili intervju z našo članico, Vesno Ažman, nekdanjo profesionalko in po navedbah v intervjuju  tudi prvakinjo severnoameriške hokejske lige NWHL, ženske inačice lige NHL. Pogovor smo nameravali opraviti sami, a je ta, ki ga je na Intervju.si, pripravil Marko Lukan, predstavnik za medije HD Jesenice, tako izčrpen, da odgovori na vsa vprašanja. Zaradi obsežnosti smo intervju za našo spletno stran nekoliko skrajšali, v celoti pa si tega, zares zanimivega, lahko preberete na spodaj navedeni povezavi. Vesna se naslednji torek vrača v domovino, v nedeljo, 27.12. pa naj bi že nastopila za članice Triglava, ko te v Kranju gostijo Mariborčanke.

----------

Tokratna portretiranka je športni, pa tudi siceršnji javnosti – iz nerazumljivih razlogov – najbrž dokaj neznana. Seveda jo poznajo njeni znanci in prijatelji, pa ljudje iz športnih krogov in podobni, a ob množici lažnih zvezd iz raznoraznih reality show programov, ki nam jih vsakodnevno servirajo množični mediji, je spričo njenih dosežkov preprosto neverjetno, da je temu tako. V zadnjih dvaindvajsetih letih intervjuvanka živi večinoma v Kanadi, kjer si je pridobila tudi državljanstvo. Kadar ji to službene obveznosti dopuščajo, pa se rada vrne tudi na rodno grudo. Pa si poglejmo kdo je Vesna Ažman, hči dr. Slavka Ažmana, dolgoletnega hokejskega delavca, brez katerega slovenski, predvsem pa jeseniški hokej preprosto ne bi bil tak, kakršen je v minulih desetletjih postal.

Zaposleni ste pri Montreal Canadiensih iz poklicne hokejske lige, v kateri igra tudi Anže Kopitar?

Ja. Tam sem zadolžena za ekipo, ki tekmuje v ženski različici NHL-a.

Zadolženi ste za ekipo? Torej niste igralka? Kako ste se sicer znašli v tej vlogi?

Nisem več igralka, sem pa v preteklosti bila. Zdaj sem menedžerka, moje delo je, da poskrbim za to, da imajo punce v ekipi vse, kar je za delovanje profesionalne hokejske ekipe potrebno. Kako sem se znašla v tej vlogi? Hja, kje naj začnem?

Najlaže na začetku …

V mlajših, blejskih letih, kakor jim sama rečem, sem pogosto postopala ob bandi v hokejski dvorani na Bledu. Moja brata sta namreč tam trenirala hokej. Opazil me je Franci Žbontar, tedanji trener in pregovoril očeta, da naj na led pošlje tudi mene. “Otroci so, naj se igrajo,” je takrat rekel očetu. Pa sem šla in se igrala. Priznam, zanimivo je bilo že ob bandi, ko pa sem enkrat stala na drsalkah, pa me je hokej popolnoma zasvojil. Brata sta s hokejem prenehala pred mano, sama pa sem ostala v tem čudovitem športu. Na tem mestu bi se prav toplo zahvalila Franciju, ki je imel res “jajca” in me določil za kapetanko pionirske ekipe Bleda. In to v časih, ko dekleta sploh še niso igrala resnega hokeja. Pravzaprav sem bila najbrž prva, ki je sploh resneje igrala v fantovski ligi.   Kasneje sem vse do mladinskih kategorij igrala s fanti skupaj na Jesenicah in v Kranju. Spomnim se, da sem trenirala in igrala z Ivom Janom, pa Juretom Smolejem in tisto generacijo … Trenirala sem tudi z igralci tipa Toni Tišlar, Zvone Šuvak in podobnimi. Igrala sem tudi v ženski ekipi Jesenic, za katero je bil zadolžen Drago Mlinarec. Brez njega ne bi bilo iz vsega skupaj nič, on pa je verjel v nas punce, pa čeprav so se mu v začetku vsi smejali. Leta 1992 sem, še ne sedemnajstletna, odšla v Švico, v St. Moritz. Tam sem igrala za žensko ekipo in se očitno kar izkazala, saj so me v naslednji sezoni že povabili v nemško ekipo TuS Geretsried, s katero smo tudi osvojile nemško prvenstvo. V moji ekipi je bila tudi Christina Oswald, ki je bila na Olimpijadi 2006 kapetanka nemške ekipe. Kot nemške prvakinje smo potovale v Latvijo, v Rigo, kjer smo sodelovale na turnirju, na katerem se je odločalo o klubskih prvakinjah Evrope. Oswaldovo so izbrali za najboljšo igralko turnirja, mene pa za najboljšo napadalko. Spomnim se, da sem bila zelo besna zaradi tega, saj sem si sama želela biti izbrana za najboljšo. Bila sem pač zelo tekmovalna. Sicer pa je Christina 14 let starejša od mene …

Izbrani ste bili za najboljšo napadalko finalnega turnirja evropskih prvakinj? Pa tega pri nas nihče ne ve?

Oh, pri nas smo pač ujeti v neke kalupe, ženski hokej pa po prepričanju odgovornih ne sodi med zanimive teme. Ljudje v mojem krogu znancev so že vedeli za moj dosežek, na katerega sem še danes ponosna. V sezoni 1994/95 sem za spremembo ostala doma, potrebno je bilo misliti tudi na šolanje. Pol sezone sem igrala za Jesenice, pol pa za Triglav, saj sem v Kranju hodila v gimnazijo. V tisti sezoni sem s “fantovskim” hokejem dokončno zaključila, saj so me ob koncu sezone dobesedno pretepli Celjani in mi zlomili ključnico. Na tekmi za tretje mesto sem namreč dosegla oba gola za Triglav.

Se hecate? Celjani so vas pretepli?

O tem ne želim dosti govoriti, taka reč dovolj pove sama po sebi. Rekla sem si, da tega pa res ne potrebujem. Po tisti poškodbi sem očeta prosila, če lahko sprejmem ponudbo Boston College-a, pri katerem so me opazili, ko sem gostovala na nekem turnirju s TuS Geretsried in edina dosegla gole za Nemke proti ameriški ekipi. Na tistem turnirju sem bila izbrana za najboljšo igralko turnirja, Američanom pa se je to seveda vtisnilo v spomin. Če nadaljujem … oče je privolil in v letu 1995 sem se podala prek luže v Ameriko. Končalo se je tako, da sem sezono odigrala za ekipo Hamilton Hawks, ki je takrat igrala v najvišji kanadski ligi. Tam sem spoznala tudi Donno Forbes, ki je v kanadskem hokeju zelo znano ime. Kasneje mi je povedala, da so se punce kar spogledovale med seboj, ko so me videle igrati. Donna pravi, da sem bila tako dobra, da bi brez težav lahko zaigrala za kanadsko reprezentanco.

Vesna, v Sloveniji ste se izkazali v konkurenci s fanti. V Švici ste rešetali mreže nasprotnic, v Nemčiji pa osvojili naslov prvakinj in kasneje na finalnem turnirju za naslov evropskih prvakinj dobili nagrado kot najboljša napadalka. Še kot najstnica ste navdušili Kanadčanke (pa še prej Američane) … zdi se, da ni šlo le za nekaj “opletanja” po ledu!

V resnici prav nerada govorim o sebi, sploh pa o svojih dosežkih. Sploh pa ne bi rada komu dala občutka, da se hvalim.

OK. Kako vam je šlo torej v Hamiltonu?

Kako naj povem? Oče me je peljal tja in že na prvi tekmi sem dosegla tri gole. Vsako tekmo sem dala povprečno po tri, štiri gole. Ne spominjam se  natančno, kaj je bilo temu vzrok, ampak vem da smo punce nastopale v dresih moške ekipe Tampa Bay Lightning. Ekipa je sicer ameriška, z vroče Floride, me pa smo tekmovale v mrzli Kanadi. Čudno, vem, ampak tako je pač bilo. V tistih letih je bil v Kanadi že tudi Edo Terglav, kasnejši dolgoletni član moške hokejske reprezentance. Poznala sem ga seveda še z Bleda. Edo me je peljal na Concordia University, kjer so si takrat želele igrati vse najboljše severno-ameriške igralke hokeja na ledu. Ekipo je treniral Les Lawton, ki je prav v tisti sezoni kot trener s kanadsko reprezentanco osvojil tudi svetovno prvenstvo. Les je z nami znal ravnati odlično. Za ženske je potrebno imeti poseben občutek, saj veste … fantje se stepejo, potem pa gredo na pivo. Pri ženskah pa prihaja do zamer, ljubosumnosti, v igri so čustva itd. No, uspelo se mi je prebiti v ekipo …

Vesna, zdaj se pa že toliko poznava, da vem, da se najbrž niste samo nekoliko “prebili v ekipo”! Povejte kar naravnost – kaj ste tam dosegli?

Če tako pomislim, je šlo takrat za brez dvoma najboljšo žensko hokejsko ekipo na svetu. V njej sem skupaj v napadu igrala s Cammi Granato, ki je brez premca najboljša ameriška hokejistka vseh časov. Cammi prihaja iz bogate družine in zelo sem ji hvaležna, da mi je velikokrat pomagala. Ker me je sprejela v svoj krog ona, so me začele spoštovati tudi ostale. Z mano v peterki so bile tudi Michelle Johansson, Kellie Ryan in Nancy Deschamps, vse po vrsti reprezentantke in olimpijke. Sicer pa sem trenirala tako noro, da so mi ostale ves čas morale gledati v hrbet. Celo stanovala sem lahko pri trenerki, tako reputacijo sem si pridobila. Takrat je bila univerzitetna ženska liga, v kateri smo nastopale, prav gotovo najmočnejša v Kanadi.  Štiri sezone zapored smo ligo osvojile. Potem pa je leta 1999 prišlo do formiranja profesionalne različice moške hokejske lige – tako imenovano WNHL. Na izbirnem kampu sem poskusila priti v ekipo Montreal-a …

… in prepričan sem, da vam je to tudi uspelo. Kako vam je torej šlo kot profesionalki?

Res je. Od 250 hokejistk, kolikor jih je bilo na try-outu, sem se prebila med prvih 18, ki smo nato igrale za Montreal AAA v WNHL. Bila sem odlično pripravljena. Zdelo se mi je, da je prav try-out kamp najbolj peklenski, skozi sezono sem šla brez večjih težav. Odgovorni so pač želeli v ekipo dobiti samo najboljše. Pravzaprav je bil tak kamp prirejen prav pred vsako sezono. Za nobeno od igralk ni bilo avtomatično zagotovljenega mesta v ekipi, vsakič sem šla skozi sito tudi sama.

Že v svoji prvi profesionalni sezoni (1999/2000) ste osvojili ekvivalent Stanley-jevega pokala in postali najboljša igralka?

Res je. V sezoni 2001/02 se je ekipa preimenovala v Montreal Wingstar, ligo pa smo spet osvojile v sezoni 2002/03. V sezono 2003/04 smo ponovno vstopile z novim imenom (Montreal Axion) in jo spet osvojile. Takrat smo trenirale tudi po 5 do 6 ur dnevno, vsak dan. Pa ne samo na ledu. Šlo je tudi za spoznavanje s teorijo, fizične priprave, uigravanje raznih “šablon” in podobno. Zmagale smo storile v sezonah 04/05 in 05/06. Tudi v sezoni 06/07 smo osvojile ligo, a sem takrat igrala le pol sezone. Moj življenjski partner je namreč hudo zbolel, posvetila sem se njegovi negi.

Vesna, pravkar ste mi povedali, da ste šestkrat zmagali v profesionalni hokejski ligi onstran luže!

Hja, imela sem srečo, da sem igrala s tako prima soigralkami. “Ženski Stanleyev pokal” je danes sicer znan pod imenom Clarkson Cup (Clarksonov pokal, op.p.). Oče me je “opremil” s skromnim karakterjem. Vedno sem želela le igrati hokej. Spomnim se, da me je leta 2005 na tekmo, ki je odločala o prvaku lige WNHL prišel gledat tudi oče. Takrat sem tako uživala v igri, da sem tekmice vrtela, jih “driblala” in se ob vsem skupaj smejala kar na ledu. Tekma je bila v neposrednem prenosu tudi na TV. Ob koncu sem bila že tako izmučena, da sem se komaj vlekla po ledu, a sem vseeno uživala, ko sem dosegala zadetke. Oče me je znal umiriti tudi v takih trenutkih. Tehnično sem bila toliko dobra, da so me Kanadčanke in Američanke pogosto lahko zaustavile le na najbolj grobe načine. Imela sem kar nekaj pretresov možganov. Punce na ledu sicer znajo biti kar ostre, izven ledenih ploskev pa so vse zelo olikane, spoštljive. Če tako razmišljam, potem sem menda res bila v krogu t.i. “zvezd”, a se nisem nikoli izpostavljala. WNHL je v tedanji obliki leta 2007 propadla, punce pa so nadaljevale s tekmovanjem v CHL. Počasi so se začele priključevati tudi ekipe iz ZDA. Posebej bi omenila ekipo Boston Blades, ki se je pridružila leta 2011, v sezonah 12/13 in 14/15 pa je ligo tudi osvojila. Oče ene od igralk Bostona je zelo bogat in pred začetkom letošnje sezone je preprosto ustanovil svojo profesionalno ligo. V Montrealu se nastopu v njej zaenkrat še upiramo, a bo šlo v prihodnje najbrž težko. Američani ponujajo mnogo večje denarje, kakor smo jih sposobni plačati sami. Če drugega ne, pa nam bodo počasi ušle igralke.

Povedala sva torej precej o vaši igralski poti, nekaj pa bova še v nadaljevanju. Kaj pa sicer še počnete na oni strani luže?

Leta 2000 sem diplomirala iz ekonomije in nemščine, leta 2002 pa tudi iz francoščine. Vmes sem se posvetila tudi italijanščini. Govorim šest jezikov. Med letoma 2007 in 2013 v hokeju nisem delovala, posvetila sem se magisteriju na področju financ, trenutno pa končujem študij kot CFA (Chartered Fianncial Analyst, pooblaščeni finančni analitik, op.p.). Študij na tem področju se tretira enako, kot študij na Harvardu, diplomanti pa v štartu zaslužijo po 300.000 dolarjev letno. Delujem tudi kot skavt za Evropo, a po pravici povedano je hokejistk iz Evrope čez lužo zelo malo. Liga ni prepoznavna, tu je še obilo prostora za napredovanje. Sicer pa imam svoje podjetje, ki se ukvarja s trgovino, z uvozom in izvozom. Imenuje se Spiegel Import and Export. Kanadčanom prodajam najboljše evropske izdelke, v Evropo pa pošiljam marsikaj, kar je tule pri nas cenejše kakor na stari celini.

Je v Sloveniji kakšna punca, ki bi jo lahko priporočili v vašem kanadskem okolju?

Prav gotovo je nekaj zanimivih punc. Predvsem je zanimiva Sara Confidenti, sedemnajstletna Mariborčanka. S fanti trenira do petkrat na teden. Moj namen je z njo spomladi 2016 poskusiti v Kanadi in ji nuditi vso podporo, kar je nudim lahko. Seveda pa bo od Sare odvisno, ali ji bo pri nas uspelo. Sama sem imela srečo, da sem imela zelo močno podporo od doma tudi v trenutkih, ko bi najraje vse skupaj pustila in se vrnila domov...

Kdaj ste zadnjič nastopili za slovensko hokejsko reprezentanco in kako gledate na razvoj panoge v domovini?

Zadnjič sem igrala leta 2004. Takrat sta bili z mano tudi še Jasmina Rošar in Pia Pren, sijajni hokejistki. Zgodilo se je tudi, da za Slovenijo nisem mogla nastopiti, ker sem ravno v času reprezentančne akcije igrala v finalu WNHL. Današnja reprezentanca je sestavljena iz dobrih hokejistk, za katere pa menim, da bi morale imeti – glede na sposobnosti – precej boljše rezultate. Največja težava je brez dvoma pomanjkanje tekem, saj v Sloveniji v državnem prvenstvu odigrajo le po osem tekem na sezono. Letos so nekatere vključene v žensko različico lige EBEL (DEBEL) in to je odlično! V Kanadi smo punce imele v sezoni čez sto tekem, tu se ustvarja razlika.

Je glede na vaš sloves kdaj kdo od vodilnih v slovenskem hokeju stopil v stik z vami? Konec koncev ste šestkratna zmagovalka Clarksonovega pokala, uspešna poslovna ženska in zelo ugledna v kanadskem hokejskem okolju …

Nikoli ni bilo nobenih kontaktov. Nikoli ni nihče poklical, ničesar vprašal. Menda pa bi vseeno lahko pomagala reprezentanci, v Kanadi je vse polno igralk slovenskega porekla. Sicer pa nimam potrebe po tem, da bi karkoli dokazovala. Dokazala sem se v Kanadi, domovini hokeja.

Takole Vesna, prišla sva do konca najinega pogovora. V bistvu bi o vaših dosežkih nekdo moral napisati knjigo, en sam članek teh stvari ne more predstaviti dovolj dobro.

Dokler me vi niste začeli v zadnjih dneh na vse pretege hvaliti, sploh nikoli nisem razmišljala o kakih svojih dosežkih. Potem pa sem vstopila v garderobo svojih punc, pa so me vse prav spoštljivo pozdravljale. Pred menoj se je pojavila ta hip najboljša igralka na svetu Marie Phillip Poulin in me začela ogovarjati. Presenečena sem, da me po toliko letih neigranja tako spoštujejo in poznajo. Neverjetno je, kakšen vpliv imam še vedno.

Kdaj kaj pridete nazaj na rodno grudo?

Če bo vse po sreči konec decembra. Najbrž bom na branilskem položaju tudi odigrala še kako tekmo za Triglav, katerega članica sem še vedno. No, če me bodo punce še hotele zraven.

 

Vir: Intervju.si , Marko Lukan [HD Jesenice] (30.11.2015)

 

* za pravilnost navedb v izposojenih intervjujih se obrnite na avtorja članka